Petek, 1. 7. ´05, 15.30

RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
RŠ recenzija
petek, 1. julija 2005
15.30 v Off-u

46. JAZZ LJUBLJANA – Lolita + Axel Dörner, Roy Haynes Fountain of Youth, Maceo Parker Group (včeraj v Križankah)

*Kakor se spodobi, vsaj en večer na največjem tukajšnjem Jazz festivalu otvori skupina iz domačih jazzovskih ali improvizatorskih vetrov; prav osvežilno je tokrat to mesto zasedla Lolita, ki se nenazadnje po koncertih in v projektih kali že dlje, kot vemo za skovanko “jazzovski preporod na Slovenskem”. Za napetost je bilo tokrat poskrbljeno, saj je trojka iz Ljubljanskih špelunk, ki zadnje desetletje svojo muziko širi s pomočjo priložnostnih sodelovanj oziroma s širitvami zasedbe, na željo organizatorjev zaigrala skupaj z nemškim akustikom in trobentačem Axelom Dörnerjem. Slednji je sicer prisoten v zelo raznolikih projektih – pri nas smo ga denimo slišali v zasedbi, v kateri na čudaški način preigravajo Monkove komade –, posebno širino pa izkazuje v drobnosluhu elektro-akustičnih zasedb. Zaradi svoje posebnosti seveda ni mogel zasesti mesta bolgarskega trobentača Blagoeva, s katerim je dala Lolita pred kratkim verjetno najboljše špile doslej; skupaj z Dörnerjem so se tako podali na Loliti znan in morda varnejši teritorij njihovih lastnih skladbic z drobnimi melodičnimi deli, ki navadno služijo kot izhodišče za Simončičevo saksofonsko igro. Tej je včeraj nasproti prihajal gost z bloki zvokov in glissandov, ob katerih je bila igra Primoža Simončiča nekako okorna – saj vendarle ni šlo za običajen dialog dveh pihalcev. Konkretnejši razvoj komadov, v katerih je ritem večinoma dajala bas kitara, bobnarja pa je najraje zaneslo v svobodnejšo in poživljivo obliko, je vendarle prinesel nekakšno zlitje obeh pihalcev in koncert je stekel. Če so sicer sodelovanja Lolite dala razširjeno zasedbo s povsem drugim zvokom in igro, pa so tokrat z Dörnerjem raje zaigrali kot “Lolita z gostom” – kar bi sicer lahko šteli kot zatekanje domače zasedbe v varno zaledje tonske igre, a je predvsem dalo na posluh poučen in razburljiv špil. Ker otvoritveni, žal tudi prekratek, da bi se igra četverice še nadalje razvijala in po dobre pol ure se je nastop pred sprva ignorantskim, a proti koncu nekako razgretim poslušalstvom zaključil.

Nekoliko več pozornosti in pričakovanja je v Križankah vzbudila nekoliko bolj utečena zasedba, ki je bila napovedana kot "vrelec mladosti Roya Haynesa"; gre za zasedbo ene tistih redkih še živečih legend, ki so v več kot pol stoletja swingale skozi zgodovino jazza – skozi beboppovske inovacije v nadaljevanje zgodbe pri fuziji in zvoku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Če je bil pri teh zvrsteh ali v omenjenih obdobjih swing prepoznan kot ritmična razsežnost v jazzu, potem je bil prav dober bobnar nekdo, ki bend “drži skupaj” – čeravno je to bend nekoga drugega, pač solista in priznanega virtuoza. Med slednjimi je Haynes zares podpiral znane osebnosti jazzovske zgodovine – med njimi so Armstrong, Charlie Parker, Monk, Coltrane ali Miles, kar se ponosno kaže že v repertoarju igranih skladb, ki so včeraj zaobsegale tako zgodnejše beboppovsko obdobje kot bolj umirjeni, na melodičnosti in virtuoznosti sloneči fusion standard.

Poskočni osemdesetletni gospod ob tem ni skrival svojega zadovoljstva ob izbiri mladih soigralcev, ki jim je bil prav vsem namenjen kak kos včerajšnjega nastopa: Martin Bejerano na klavirju, Marcus Strickland na saksofonih ter John Sullivan s kontrabasom. Bend je morda še najbolj zazvenel v drivu začetnih dveh boppovskih komadov s solističnim delom vsakega posameznika, kjer je izstopil tudi saksofonist s sicer klasično, virtuozno in občuteno igro. Morda je mogoče reči, da je Haynes včeraj s pretanjenimi prehodi in izkušenostjo prav nič upehanega tolkalca “držal celoto skupaj”, le malokrat simpatično pokoketiral z avditorijem, a se v maniri mojstra večera enako posvečal tako repertoarju z zdaj že standardi burnejšega dela jazzovskega dogajanja kot ostalim soigralcem – nežnejši del včerajšnjega nastopa je pustil blesteti ravno pianistu Martinu Bejeranu. Kot bi šlo za nekakšno refleksijo Haynesove lastne zgodovine, se je zasedba po intenzivnem nastopu na oder vrnila z ozirom nekoliko dlje v preteklost bopovske revolucije ter zaključila z Monkom.

Vlogo razpaljotke večera je včeraj zelo očitno igrala skupina Macea Parkerja, ki je pred naenkrat do konca napolnjenimi Križankami začela greti občinstvo z ženskim vokalom in obveznimi pozivi k “Fiesti”, čemur je dovolj spodoben razlog za le-to šele sledil. Navdušenje je bilo pričakovati, kolikor je ritmična spodbuda in trdi funk podlaga za razgibavanje množice teles v širokem razponu glasbenih žanrov. Na včerajšnji inačici z orkestrom človeka iz zasedbe samega Jamesa Browna ni manjkalo dobre igre, ki jo je ob nekaterih vrhuncih prevzel pihalski del – poleg Macea Rojn Tooley s trobento in Greg Boyer s pozavno, ob drugih se je po hendrixovsko izkazal kitarist. Maceo je bil včeraj zabavljač, ki je usmerjal uravnoteženo igro posameznikov instrumentalistov in kakopak plesnega zvoka celote, ki je vendarle tu v prednosti; komadi so bili kaj lahko tudi razvlečeni, s triki njih podaljševanja pa so proti koncu godili predvsem žura željnim. Vendarle smo bili včeraj v tem najdaljšem nastopu priča konkretnemu funku s tako tršimi kot redkimi soulovskimi prijemi, a trdno stoječem na tleh žive in skupinske muzike druščine, ki – kot se reče – gre zlahka “down to bussiness”. Med tremi včerajšnjimi nastopi z očitnim vrhuncem z Maceom ter še vedno brcajočo legendo Haynsom pa vseeno na koncu še enkrat omenimo tvegano potezo organizatorja, ki je skupaj postavil Lolito z njej tako oddaljenim gostom. O duu Claudio Cojaniz / Francesco Bearzatti, ki je igral v klubu Gromka na Metelkovi v nočnih, za klub primernih urah, po dogajanju na glavnem odru, pa kdaj drugič.

Prvi dan letošnjega 46. Ljubljanskega Ljubljanskega mednarodnega jazz festivala si je v Križankah naposlušal ALEŠ.