Petek, 1. 7. ´05, 15.30
RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
RŠ recenzija
petek, 1. julija 2005
15.30 v Off-u
46. JAZZ LJUBLJANA – Lolita + Axel Dörner, Roy Haynes Fountain of Youth, Maceo
Parker Group (včeraj v Križankah)
*Kakor se spodobi, vsaj en večer na največjem tukajšnjem Jazz festivalu otvori
skupina iz domačih jazzovskih ali improvizatorskih vetrov; prav osvežilno je
tokrat to mesto zasedla Lolita, ki se nenazadnje po koncertih in v projektih
kali že dlje, kot vemo za skovanko “jazzovski preporod na Slovenskem”. Za
napetost je bilo tokrat poskrbljeno, saj je trojka iz Ljubljanskih špelunk, ki
zadnje desetletje svojo muziko širi s pomočjo priložnostnih sodelovanj oziroma
s širitvami zasedbe, na željo organizatorjev zaigrala skupaj z nemškim
akustikom in trobentačem Axelom Dörnerjem. Slednji je sicer prisoten v zelo
raznolikih projektih – pri nas smo ga denimo slišali v zasedbi, v kateri na čudaški
način preigravajo Monkove komade –, posebno širino pa izkazuje v drobnosluhu
elektro-akustičnih zasedb. Zaradi svoje posebnosti seveda ni mogel zasesti
mesta bolgarskega trobentača Blagoeva, s katerim je dala Lolita pred kratkim
verjetno najboljše špile doslej; skupaj z Dörnerjem so se tako podali na Loliti
znan in morda varnejši teritorij njihovih lastnih skladbic z drobnimi melodičnimi
deli, ki navadno služijo kot izhodišče za Simončičevo saksofonsko igro. Tej je
včeraj nasproti prihajal gost z bloki zvokov in glissandov, ob katerih je bila
igra Primoža Simončiča nekako okorna – saj vendarle ni šlo za običajen dialog
dveh pihalcev. Konkretnejši razvoj komadov, v katerih je ritem večinoma dajala
bas kitara, bobnarja pa je najraje zaneslo v svobodnejšo in poživljivo obliko,
je vendarle prinesel nekakšno zlitje obeh pihalcev in koncert je stekel. Če so
sicer sodelovanja Lolite dala razširjeno zasedbo s povsem drugim zvokom in
igro, pa so tokrat z Dörnerjem raje zaigrali kot “Lolita z gostom” – kar bi
sicer lahko šteli kot zatekanje domače zasedbe v varno zaledje tonske igre, a
je predvsem dalo na posluh poučen in razburljiv špil. Ker otvoritveni, žal tudi
prekratek, da bi se igra četverice še nadalje razvijala in po dobre pol ure se
je nastop pred sprva ignorantskim, a proti koncu nekako razgretim poslušalstvom
zaključil.
Nekoliko več pozornosti in pričakovanja je v Križankah vzbudila nekoliko bolj
utečena zasedba, ki je bila napovedana kot "vrelec mladosti Roya
Haynesa"; gre za zasedbo ene tistih redkih še živečih legend, ki so v več
kot pol stoletja swingale skozi zgodovino jazza – skozi beboppovske inovacije v
nadaljevanje zgodbe pri fuziji in zvoku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Če
je bil pri teh zvrsteh ali v omenjenih obdobjih swing prepoznan kot ritmična
razsežnost v jazzu, potem je bil prav dober bobnar nekdo, ki bend “drži skupaj”
– čeravno je to bend nekoga drugega, pač solista in priznanega virtuoza. Med
slednjimi je Haynes zares podpiral znane osebnosti jazzovske zgodovine – med
njimi so Armstrong, Charlie Parker, Monk, Coltrane ali Miles, kar se ponosno
kaže že v repertoarju igranih skladb, ki so včeraj zaobsegale tako zgodnejše
beboppovsko obdobje kot bolj umirjeni, na melodičnosti in virtuoznosti sloneči
fusion standard.
Poskočni osemdesetletni gospod ob tem ni skrival svojega zadovoljstva ob izbiri
mladih soigralcev, ki jim je bil prav vsem namenjen kak kos včerajšnjega
nastopa: Martin Bejerano na klavirju, Marcus Strickland na saksofonih ter John
Sullivan s kontrabasom. Bend je morda še najbolj zazvenel v drivu začetnih dveh
boppovskih komadov s solističnim delom vsakega posameznika, kjer je izstopil
tudi saksofonist s sicer klasično, virtuozno in občuteno igro. Morda je mogoče
reči, da je Haynes včeraj s pretanjenimi prehodi in izkušenostjo prav nič
upehanega tolkalca “držal celoto skupaj”, le malokrat simpatično pokoketiral z
avditorijem, a se v maniri mojstra večera enako posvečal tako repertoarju z
zdaj že standardi burnejšega dela jazzovskega dogajanja kot ostalim soigralcem
– nežnejši del včerajšnjega nastopa je pustil blesteti ravno pianistu Martinu
Bejeranu. Kot bi šlo za nekakšno refleksijo Haynesove lastne zgodovine, se je
zasedba po intenzivnem nastopu na oder vrnila z ozirom nekoliko dlje v
preteklost bopovske revolucije ter zaključila z Monkom.
Vlogo razpaljotke večera je včeraj zelo očitno igrala skupina Macea Parkerja,
ki je pred naenkrat do konca napolnjenimi Križankami začela greti občinstvo z
ženskim vokalom in obveznimi pozivi k “Fiesti”, čemur je dovolj spodoben razlog
za le-to šele sledil. Navdušenje je bilo pričakovati, kolikor je ritmična
spodbuda in trdi funk podlaga za razgibavanje množice teles v širokem razponu
glasbenih žanrov. Na včerajšnji inačici z orkestrom človeka iz zasedbe samega
Jamesa Browna ni manjkalo dobre igre, ki jo je ob nekaterih vrhuncih prevzel
pihalski del – poleg Macea Rojn Tooley s trobento in Greg Boyer s pozavno, ob
drugih se je po hendrixovsko izkazal kitarist. Maceo je bil včeraj zabavljač,
ki je usmerjal uravnoteženo igro posameznikov instrumentalistov in kakopak
plesnega zvoka celote, ki je vendarle tu v prednosti; komadi so bili kaj lahko
tudi razvlečeni, s triki njih podaljševanja pa so proti koncu godili predvsem
žura željnim. Vendarle smo bili včeraj v tem najdaljšem nastopu priča
konkretnemu funku s tako tršimi kot redkimi soulovskimi prijemi, a trdno stoječem
na tleh žive in skupinske muzike druščine, ki – kot se reče – gre zlahka “down
to bussiness”. Med tremi včerajšnjimi nastopi z očitnim vrhuncem z Maceom ter
še vedno brcajočo legendo Haynsom pa vseeno na koncu še enkrat omenimo tvegano
potezo organizatorja, ki je skupaj postavil Lolito z njej tako oddaljenim
gostom. O duu Claudio Cojaniz / Francesco Bearzatti, ki je igral v klubu Gromka
na Metelkovi v nočnih, za klub primernih urah, po dogajanju na glavnem odru, pa
kdaj drugič.
Prvi dan letošnjega 46. Ljubljanskega Ljubljanskega mednarodnega jazz festivala
si je v Križankah naposlušal ALEŠ.